Sveti Duh v nas
Nekateri med nami si mislijo: »Če bi bil Jezus med nami tu na Zemlji in bi ga lahko videli, bi mu sledili kamor koli.« Vendar pa v Ezekielu 36,27 Gospod pravi: »Svojega duha denem v vašo notranjost in storim, da se boste ravnali po mojih zakonih.« V besedah »v vašo notranjost« se nahaja nekaj posebnega. Prišel je čas, ko sem se bila primorana spomniti, da je Sveti Duh v meni. Nekoč sem to prebrala in dneve hodila naokoli ter pri tem razmišljala: »Njegov Duh je v meni!« Kristus je v meni kot Duh, prav tako, kot je bil z učenci. Čudovito se je zavedati, da njegov duh živi v nas, a mnogokdaj temu dejstvu ne posvečamo pozornosti.
Kje prebiva Sveti Duh?
1 Korinčanom 3,16 pravi: »Mar ne veste, da ste Božji tempelj in da Božji Duh prebiva v vas?« Andrew Murray je v svoji knjigi The Spirit of Christ pisal o tem na način, ki mi je bil v veliko pomoč. Pisal je, da so bili v templju Izraela trije glavni prostori: zunanje dvorišče,notranje dvorišče in Najsvetejše.
Pravi, da so naša telesa kot zunanje dvorišče. Notranje dvorišče je kot naš um, volja in čustva. A v nas je tudi Najsvetejše, kjer prebiva Sveti Duh. Prebiva v našem duhu. Tako je Najsvetejše v tebi in meni. Verz 17 tega poglavja pravi: »Kristus me namreč ni poslal krščevat, ampak oznanjat evangelij, in sicer ne z modrostjo besede, da se Kristusov križ ne izvotli.« To lahko pomaga vaši samopodobi in obravnavanju drugih kristjanov.
Kako torej vzdržujemo čistost našega templja? Ko sprejmemo Kristusa, nas njegova kri očiščuje. Kako torej vzdržujemo čistost našega templja? Po veri. Tako, da vzamemo Boga za besedo.
1 Janez 1,9 je verz, ki ga rad kličem »milo kristjana«. Pravi: »Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti, saj je zvest in pravičen.«
Ko ste si zadnjič umili roke, ste mar stali nad umivalnikom in ste si rekli: »Kam je šla umazanija, skrbi me za njo!« Ne, sprejeli ste po veri, da ja šla dol po odtoku. Niti pomislili niste na to. To je tisto, kar moramo narediti. Ko priznamo svoje grehe, je On zvest, pravičen, da nam jih odpusti in nas očisti vse krivičnosti. Verjeti moramo, da nam je odpustil, četudi tega ne vidimo in ne čutimo.
Sveti Duh nas vedno usmerja na Kristusa. Na odpuščanje, križ in njegovo kri. Vedno nas opominja, da ni obsodbe. Zakaj? Ker Rimljanom 8,1 pravi: »Zdaj ni torej nobene obsodbe za tiste, ki so v Kristusu Jezusu.«
Kaj pa dela satan? Želi nam ukrasti mir, za katerega Bog pravi, da je naš. Želi, da gledamo nazaj in premišljujemo o svojih najhujših grehih. Ko se jih spominjamo, gredo skozi naš um kot posnetek. Te grehe moramo pripeljati pod križ, in sicer z naslednjimi besedami: »Gospod Jezus, to dokazuje, da potrebujem Rešenika. Gospod, hvala Ti, ker me tvoja kri očisti vseh grehov.« Mislite na svoje grehe skozi križ in njegovo kri in imeli boste Božji mir. Ne premlevajte starih grehov. Verjemite Božjemu odpuščanju.
Kako nam govori Sveti Duh?
Čo so súčasnými hriechmi, hriechmi, na ktoré Boh upriamuje tvoju pozornosť?
Kaj pa naši trenutni grehi, ti, ki nam jih Bog prinaša pred oči?
Način, s katerim se me Gospod dotakne bolj kot s katerim drugim, je skozi moje odnose z drugimi. Z nekom sem imela odnos, ki me je pestil leta in leta. Tako težko mi je bilo z njim, da sem si mislila, da če gre on v nebesa, jaz sploh nočem tja. S prstom sem kazala nanj. Ves čas sem ga kritizirala. Bila sem obsojajoča. Ves čas sem iskala in našla napake. Nič dobrega nisem imela reči o njem. In ves ta čas sem samo sebe opravičevala.
Nekega dne pa mi je Gospod pokazal Luka 18,9: »Nekaterim, ki so zaupali vase, da so pravični, in so zaničevali druge, je povedal spodnjo priliko, ob kateri sem spoznala, da sem na to osebo gledala z zaničevanjem. To je prilika, ki jo je Jezus povedal:
»Dva človeka sta šla v tempelj molit: eden je bil farizej, drugi cestninar. Farizej se je postavil in pri sebi molil takóle: ›Bog, zahvaljujem se ti, da nisem kakor drugi ljudje: grabežljivci, krivičniki, prešuštniki ali tudi kakor ta cestninar. Postim se dvakrat na teden in od vsega, kar dobim, dajem desetino.‹ Cestninar pa je stal daleč proč in še oči ni hotel vzdigniti proti nebu, ampak se je tolkel po prsih in govoril: ›Bog, bodi milostljiv meni grešniku!‹«
Jezus je priliko razložil tako: »Povem vam, ta je šel opravičen domov, oni pa ne; kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.«
Ko sem to prebrala, sem si rekla: »Oh, Gospod, sem kot farizeji. Do tega mi nikakor ni! Nanj gledam z zaničevanjem.« Spoznala sem, da moram pogledati v svoje lastno srce. Ko sem to storila, sem našla nevoščljivost, pomanjkanje ljubezni, ponos, jezo, obsojanje, kazanje s prstom. Nato sem si pogledala Galačanom 5,16–23: »Pravim torej: žívite v Duhu in nikakor ne boste stregli poželenju mesa … Sicer pa so dela mesa očitna. To so: nečistovanje, nečistost, razuzdanost, malikovanje, čaranje, sovraštva, prepirljivost, ljubosumnost, jeze, častihlepnosti, razprtije, strankarstva, nevoščljivosti, pijančevanja, žretja in kar je še takega … Sad Duha pa so: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje. Zoper te stvari ni postave.«
Včasih pogledamo na listo grehov in si rečemo: »Ne najdem se tu.« Ampak ali veste, kaj bi morali storiti, pa ne? Morali bi pogledati med sadove duha in si reči: »Kolikšna je moja ljubezen? Kako prijazen sem? Do kakšne mere sem zvest? Kako krotek sem?« Raje se merimo po grehih, kot da bi se merili po sadovih duha.
Andrew Murray je rekel: »Kako to, da najdemo kristjane, ki so sveti in grobi?« Nadaljeval je tako: »Ker ne vedo ničesar o Duhu ljubezni. Le Sveti Duh lahko proizvede njegovo ljubezen.«
Ko sem mislila na človeka, ki me je prizadel, sem se spomnila na verz 1 Peter 3,8–9: »Končno, bodite vsi složni, sočutni, ljubite brate, bodite usmiljeni in ponižni. Ne vračajte hudega za húdo in ne sramotite tistega, ki vas sramoti.«
Čutila sem, da mi je ta človek storil hudo, da mi je storil žaljive stvari. Vendar po tem, ko verz pravi »ne vračajte hudega za húdo in ne sramotite tistega, ki vas sramoti,« pravi tudi »nasprotno, blagoslavljajte, ker ste bili poklicani v to, da bi bili deležni blagoslova«.
Takrat sem pogledala v svoje srce in priznala, da sem kot farizej, ter molila: »Gospod, bodi milostljiv meni, grešnici. Gospod, mi lahko pokažeš, kako naj blagoslovim tega človeka?« Ta čas sem bila v Angliji in sem v neki knjigarni videla dokaj drago knjigo, za katero sem vedela, da bi bila temu človeku gotovo všeč. Ko sem se vrnila v Ameriko, sem mu jo podarila. Težko je povedati, kako presenečen je bil. Pomenila mu je res veliko in mislim, da jo je Bog uporabil na izjemen način.
Sveti Duh nam bo vedno zvesto pokazal, kje nismo kot Kristus. Meni je. Ko beremo Božjo besedo in prosimo Svetega Duha, naj nas vodi na njemu všečne poti, bo v naših življenjih obrodil sadove Duha, torej »ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje«.
Jezus je rekel: »Kakor je Oče mene ljubil, sem tudi jaz vas ljubil. Ostanite v moji ljubezni … To sem vam povedal, da bo moje veselje v vas in da bo vaše veselje dopolnjeno.« (Janez 15,9,11)
Preveden odlomek iz knjige avtorice Ney Bailey z naslovom Faith Is Not a Feeling.
