Vera ni le občutek
Razumeti, kako zaupati Bogu …
Natočila sem si kozarec ledeno hladne limonade, naostrila svinčnik in vzela svoje Sveto pismo, pripravljena, da začnem s svojo nalogo. V poletni šoli nam je profesor na predavanju o Svetem pismu naročil: »K naslednji uri prinesite poročilo o tem, kaj knjiga Rimljanom pove o veri.« Navodilo je bilo slišati kot preprosta naloga, za katero ne bom porabila veliko časa.
Pa vendar me je čakalo presenečenje. Kar hitro sem odkrila, da se beseda vera v knjigi Rimljanom pojavlja zelo pogosto in da bom za dokončanje svoje naloge potrebovala bistveno več časa, kot sem sprva načrtovala.
Določanje vere
Med prebiranjem vsega, kar knjiga Rimljanom govori o veri, sem se začela spraševati: »Vera je najverjetneje ena od najpomembnejših stvari v mojem življenju … Ampak kako se vera določi? Kaj sploh je?«
Moji možgani so švignili osem let nazaj, ko sem se prvič pridružila krščanski organizaciji »Campus Crusade for Christ« (www.vsakstudent.com v Slovenija). Takrat še nisem razumela, kako hoditi z vero. »Tako daleč sem prišla s svojim razumevanjem,« sem pomislila. Čeprav sem se že toliko naučila o veri, je nisem znala določiti.
Vedel sem, da se Sveto pismo več stokrat nanaša na vero – recimo tako: »Pravični bo živel iz vere.«1 Enako tudi: »Zmaga, ki premaga svet, je naša vera.«2 Še vedno pa sem bila presenečena, da je ne morem preprosto in osebno opredeliti. Nikoli nisem dokončala stavka »Zame vera pomeni _________________.«
Molila sem: »Gospod, kako bi Ti določil vero?«
Spomnila sem se zgodbe, v kateri je Jezus nekomu rekel: »Niti v Izraelu nisem našel tolike vere.« Kaj je bilo to, kar je Jezus imenoval »tolika vera«?
Hitro sem pogledala v odstavek v knjigi Luka 7, ki govori o centurionu, ki je bil pripravljen verjeti, da lahko Jezus pozdravi njegovega zvestega služabnika, ki je bil na smrtni postelji. Centurion je rekel Jezusu: »Reci besedo in moj služabnik bo ozdravljen.«3 Centurion je zatem z osebnim primerom prikazal, da razume, zaupa in uboga Njegove besede.
V odgovor centurionu se je Jezus obrnil k množici, ki Mu je sledila, in rekel: »Povem vam, še v Izraelu nisem našel tolikšne vere.«4 Zdi se, da je Jezus označil za »toliko vero« to, da se verjame Njegovi besedi.
Bi se dalo to opredelitev potrditi s katerim drugim odsekom iz Biblije? Glede na to, da se Hebrejcem 11 pogosto označuje kot »slavnostno dvorano vere«, sem se odločila, da odgovor poiščem prav tu.
Verjeti Bogu in Njegovi besedi
Ko sem večkrat prebrala odsek in vse omembe fraze »z vero«, sem hitro opazila, da imajo vsi omenjeni ljudje eno skupno lastnost: ne glede na to, o kom je pisatelj knjige Hebrejcem govoril, vsaka od teh oseb je verjela Božji besedi in sledila Njegovim ukazom. Zaradi svoje trdne vere bodo vedno v spominu.
Poglejmo naslednji primer: Bog je rekel Noetu, naj zgradi Arko, saj bo ustvaril ogromno poplavo. Noe je verjel Njegovi besedi in jo zgradil.5
Bog je Abrahamu povedal, naj odide iz kraja, ki ga bo prejel kot dediščino. Abraham je poslušal Božjo besedo in zapustil svoje domače okolje.6
Bog je pokazal Sari, ki je bila za nosečnost že prestara, da bo zanosila. V Svetem pismu piše: »Saj je bila prepričana, da je zvest tisti, ki je dal obljubo.«7 Bogu je verjela na besedo.
Ne glede na okoliščine, kljub logičnim razlagam in razumu ter ne glede na to, kako so se počutili, so vsi omenjeni v Hebrejcem 11 verjeli Bogu in Njegovi besedi ter se odločili za poslušnost.
Začela sem se spraševati: »Če Luka 7 in Hebrejcem 11 prikazujeta čisto vero, ali obstaja besedilo, ki prikaže njeno pomanjkanje?«
Hitro sem se spomnila na dogodek iz Marka 4, kjer je Jezus ravnokar zaključil dolg dan oznanjanja in učenja na obalah Galileje. Svojim učencem je naročil, naj potujejo na drugo stran morja. Ti so Jezusu sprva verjeli in zaupali, mu sledili na ladjo in se odpravili na drugo stran. Ko pa se je kar naenkrat prikazala nevihta, so se hitro ustrašili in izgubili zaupanje, da bodo sploh kdaj pripluli do obale. Jezus jih je vprašal: »Kako to, da nimate vere?«8 Ob tem bi lahko zlahka dodal: »Zakaj ne verjamete Moji besedi?«
Vedno mi je bila pri srcu prva vrstica Marka 5: »Prispeli so na drugo stran jezera.« Jezusova beseda je bila resnica.
Prek svojega preučevanja teh treh odsekov sem prišla do preproste opredelitve besede vera: »Vera je verjeti Bogu in Njegovi besedi.« Nisem bila prepričana, če bom lahko sestavila poročilo o čisto vsem, kar knjiga Rimljanom pove o veri, vedela pa sem, da sem se na moji poti z Bogom naučila nekaj zelo pomembnega.
Kaj o Božji besedi pove Bog?
Imela sem še eno vprašanje: »Če je vera to, da verjamemo Božji besedi, kaj o njej meni Bog?« Odgovore na svoje vprašanje sem našla znotraj Svetega pisma.
»Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa ne bodo prešle.«9
»Gospodova beseda obstane na veke.«10
»Trava se posuši, cvetica ovene, beseda našega Boga pa obstane na veke.«11
Ti odstavki so mi povedali, da se v mojem življenju lahko spreminja vse, Božja beseda pa bo ostala nespremenjena. Njegova resnica se nikoli ne spremeni. Začelo se mi je svitati, kako bo vera v Boga spremenila moje celotno življenje.
Sama svoja čustva občutim zelo ostro. Včasih sem tako srečna, da se mi zdi, kot da nikoli več ne bom žalostna. Spet drugič sem tako žalostna, da se mi dozdeva, kot da ne bom nikoli več srečna. Včasih pa se počutim, kot ne bi čutila ničesar.
In čeprav so moja čustva spreminjajoča, je Božja beseda še vedno:
- bolj resnična od vsega, kar čutim;
- bolj resnična od vsega, kar doživim;
- bolj resnična od vseh okoliščin, s katerimi se srečujem;
- bolj resnična od vsega na svetu.
Zakaj? Zato ker bodo nebesa in zemlja prešli, Božja beseda pa bo ostala. To pomeni, da se lahko – ne glede na to, kako se počutim ali kaj doživim – vedno lahko zanesem na Božjo besedo kot nespremenjeno in stalno resnico v mojem življenju.
Na ta poletni večer in na to domačo nalogo gledam kot na točko spremembe mojega življenja. Neštetokrat po tem, ko so se okoliščine in čustva zdela bolj resnična kot moje celotno življenje, sem se odločila, da sledim Božji besedi, ki je bolj resnična od vsega. Odločila sem, se da hodim z vero.
Včasih je bilo to resnično težko.
Kaj pa moja čustva?
Po tem prelomnem poletnem večeru so prišli časi, ko nisem občutila Božje ljubezni. Lahko bi se odločila, da obdržim takšno počutje, da se smilim sami sebi, da govorim: »Bog, ne občutim Tvoje ljubezni. To je resnica. To čutim sedaj. Ampak, Gospod, Tvoja beseda govori, da me imaš rad. Pravzaprav si Ti sam povedal, da Imaš do mene neizmerno ljubezen.12 Nikoli me Nisi prenehal imeti rad. Tvoja ljubezen je zame nekaj kar stoji, ko se vse drugo podre.13 Tvoja beseda govori, da Nisi pristranski. To pomeni, da nikogar na svetu Nimaš raje, kot Imaš rad mene. Zato se ti zahvaljujem, da sem od Tebe deležen takšne ljubezni.«14
Prišli so tudi trenutki, ko sem se počutila prestrašeno, osamljeno ali izgubljeno. Srce me je dobesedno bolelo zaradi okoliščin v mojem življenju. V teh trenutkih sem bila v veliki skušnjavi, da podvomim v Božje besede. Pa vendar sem se raje odločila, da z vso svojo voljo verjamem Njegovi besedi. Moje molitve so se tisočkrat začele z besedami: »Gospod, občutim … Ampak Tvoje besede govorijo …«
In opazila sem, da moja čustva umiri in jih uskladi s Svojimi besedami. Ob Svojem času. Na Svoj način.
Ustvarjeni smo kot čustvena bitja
Ko me je najbolj mikalo, da bi sama sebe obsojala za svoja čustva, sem se vedno spomnila, da nas je Bog oblikoval po Svoji podobi in da je del Njegove podobe to, da smo čustvena bitja. Čustva niso nič napačnega. Tudi Kristus je imel čustva. Ni se trudil, »da jih ne bi čutil«. Ni jih skrival, temveč jih je raje skušal razumeti znotraj svojega odnosa s Svojim Očetom. Bil je iskren, resničen, pristen. V vrtovih Getsemane je bil na noč pred Njegovim križanjem »raztresen«, »globoko razočaran«, »zaskrbljen« in »v bolečinah«.15 Jezus je Svoja čustva zaupal Očetu, ko jih je najbolj občutil.
Tudi mi imamo neskončno svobodo, da svoja čustva zaupamo Gospodu in da mu iskreno povemo, kaj se dogaja v naših življenjih.
Kako se odzovemo?
Biblija nam obljublja, da se bodo tisti, ki resnično ljubijo Boga, skozi vse, kar doživijo v svojem življenju, postali tisto, kar Bog zanje namerava.16 Nekateri izmed nas so mogoče kdaj molili nekako tako: »Bog, prosim Te, da me narediš bolj podobnega Sebi. Molim, da me spremeniš po zgledu Kristusa.« Velikokrat s tem želimo le anestetik, da ne bi čutili, ko Bog izvaja operacijo na naših srcih, da bi nas ustvaril po Kristusovem brezhibnem značaju. Nočemo se zbuditi, dokler proces ni končan. Želimo si le rezultat, ki bi nastal brez bolečega posega.
Vendar Bog ne deluje tako. Gospod skrbi za to, kar se zgodi v našem življenju. Skrbi za to, kako se bomo odzvali na naše okoliščine. Te odzivi so del naše volje. Dopušča, da nas preizkušnje, skušnjave in pritiski življenja prizadenejo, nanje pa se lahko odzovemo tako, da zaupamo svojim čustvom ali da verjamemo Njemu in Njegovi besedi.
Naučila sem se, da vedno verjamem Bogu in Njegovi besedi – sedaj je to postala navada! Lahko se navadite na to, da poslušate svoja čustva, misli in okoliščine, jim dovolite, da vas vodijo, lahko pa vedno verjamete Božji besedi, ne glede na svoja čustva ali doživetja. Imeti moramo voljo in vedno verjeti, da je Njegova beseda bolj resnična kot naša čustva.
Za večno sem se zavezala, da bo moje življenje temeljilo na Božji besedi in Bog je sprejel to zavezo. Še vedno so prišli časi, ko sem si jo želela opustiti, saj se mi je zdelo, da nič na svetu ni bolj resnično od mojih težav; to so bili časi, ko bi se moja čustva najraje obrnila za 180 stopinj stran od Božje besede. Pa vendar sem vedno znova spoznavala, da je Bog resnično zvest Svoji besedi.
(1) Rimljanom 1,17 (2) 1 Janez 5,4 (3) Luka 7,7 (4) Luka 7,9 (5) Hebrejcem 11,7 (6) Hebrejcem 11,8 (7) Hebrejcem 11,11 (8) Marko 4,40 (9) Matej 24,35 (10) 1 Peter 1,25 (11) Izaija 40,8 (12) Jeremiah 31,3 (13) 1 Korinčanom 13 (14) Apostolska dela 10,34 (15) Matej 26,37-38; Marko 14,33; Luka 22,44 (16) Rimljanom 8,28–11129
This article is an excerpt from Ney Bailey’s book Faith Is Not A Feeling. Copyright © 2002. Published by WaterBrook Press. Used by permission of the author.